Ustanova: DOŠ I Lendava

V šoli sem otrokom pokazala že dano možnost EKO VRT – UČILNICO V NARAVI, ki  nas lahko obogati in popestri šolske ure. Že pred časom, še preden smo zaorali svoj vrt pri šoli, so mi otroške roke pokazale, da je treba učni proces v šoli velikokrat premakniti nazaj v naravo. Ob celotnem robu vrta in na svojem vrtičku 3. r. smo zasejali in zasadili okrog 25 različnih vrtnih rastlin, ki so se pridno širile in dajale druga drugi moč za rast.

Ko sem v šolo hodila jaz, nas niso  zavijali v vato. Saj ne, da bi bili razpuščeni in divjaški otroci, a v šolo smo se strumno in pogumno odpravljali peš s sošolci iz vasi.  Po zanimivi poti smo hitro začutili, kako zelo krasno je biti ''samostojen''. No, vsaj imeti občutek po samostojnosti. Tudi po kruh do trgovine sem prav kmalu odšla že sama in spominjam se, kako odraslo sem se počutila, pa čeprav sem bila le malo višja od blagajniškega pulta. Najbolj živi so spomini, ko smo se s sosedi skrivali po gozdu, igrali igre preživetja v naravi, domov smo se vračali tik pred nočjo, umazani od nog do glave, a polni dogodivščin. Tako je bilo včasih! Danes otroke starši dostavijo do šole z avtomobilom, jih ob uri poberejo, potem otroci skupaj s starši (ali je obratno?) naredijo domačo nalogo. Že je čas za 1001 krožek in če ostane še kaj časa, otroci moledujejo za minutko računalnika. Ne duha ne sluha o vrstniških potepih, raziskovanju narave, druženju. Se je izgubil tudi tisti tako krasen otroški ''kakosemževelik'' občutek? Me prav zanima, česa se bodo sodobni, večinoma v debelo vato zaviti otroci spominjali iz otroštva.

A ni pošteno s prstom kazati na nemoč sodobnih staršev in hvaliti dobre stare čase, ko so bili starši preprostejši. Naši starši so bili starši v drugem času. Mi smo starši sedaj! Naša realnost je zasičenost z mediji, računalniki, reklamami, umetno, industrijsko pridelano hrano… Meja med potrebami in željami se je tako zabrisala! Nekaj, kar je bilo včasih izjema, je sedaj pravilo. Primerjanje z drugimi v smislu, kaj kdo ima in česa nekdo nima, je lahko boleče. S tem se včasih nismo srečevali, saj nihče ni imel kaj dosti, oziroma smo vsi imeli približno enako malo. Zato se ne vračam k starim, ''dobrim'' časom, temveč k naravi, ki je tu že od nekdaj.

V šoli sem otrokom poiskala že dano možnost EKO VRT – UČILNICO V NARAVI, ki nas lahko obogati in popestri šolske ure. Že pred časom, še preden smo zaorali svoj vrt pri šoli, so mi otroške roke pokazale, da je treba učni proces v šoli velikokrat premakniti nazaj v naravo. Otroške roke, ki jih gledaš v naravi, vidiš drugače kot v učilnici. Otroške roke se še vedno znajo igrati in gibati na prostem. Ko jim daš pravo možnost, te roke znajo delati, raziskovati, se učiti in predvsem znajo sprejemati zemljo, jo čutiti. Vsega tega v učilnici ni mogoče opaziti in prav zato so me otroške roke popeljale dalje, napravili smo svoj eko vrt.

     Slika1: Otroške roke

Naši začetki in ideja sega v šolsko leto 2012/13, ko smo na šoli pripravili eko prireditev. Povabili smo vse ekološke pridelovalce lokalnih skupnosti in biodinamike Pomurja. Prekrasen dan nam je dal moč, da tudi sami začnemo ustvarjati svoj eko vrt.

     Slika2: Eko prireditev

Na začetku so naše rastline uspevale v lončkih v razredu. Moji otroci v razredu so bili zelo dojemljivi in čuteči za rastline. Tako so takrat vse prisotne obiskovalce prepričali in jim pričarali življenje rastlin, ki je odvisno ne samo od zemlje, temveč tudi od ostalih elementov, ki prihajajo iz vesolja. Dokazali smo, kdaj je ugoden čas za sejanje in sajenje rastlin, zbirali pa smo tudi domače avtohtone sorte semen… V jeseni 2013/14 smo se prijavili na Mednarodni projekt inštituta  za trajnostni razvoj – eko vrt v Ljubljani in tudi dobili naziv šolski ekovrt. Skupaj s starši takratnega 3. razreda in hišnikom smo zaorali in pognojili vrt s starim uležanim gnojem. Postavili smo hotel za žuželke, za kompostnik smo grabljali listje, odpadle veje, pokošeno travo in zdravilna zelišča… V zimskem času je naš vrt počival, prezimil do spomladanskega dela. V tem času smo pripravili načrt vrta po razredih. Vsak razred in vsi učenci so dobili svojo gredico, svojo možnost učenja v naravi. Po razredih smo zastavili štiriletni kolobar, spoznali delo s setvenim koledarjem po Mariji Thun, sledili pa smo smernicam permakulture. Spomladi smo začeli pripravljati semena v razredu in ko smo začeli s pripravo zemlje na vrtu, so otroci z velikim navdušenjem začeli nositi zdravilna zelišča in druge sadike z domačih vrtov. Ob celotnem robu vrta in na svojem vrtičku 3. r. smo zasejali in zasadili okrog 25 različnih vrtnih rastlin, ki so se pridno širile in dajale druga drugi moč za rast.

Učili smo se gnojiti z zeliščnimi pripravki (kopriva, gabez), zastirali smo z lubjem, slamo, pokošeno travo. Pridobili smo veliko svojih semen, naučili smo se opazovati rastlino od semena do novega semena.

Nikoli ne bom pozabila svoje takratne učenke 3.r., ki je v razredu veljala za zelo ''živahno''. Na vrtu je vedno ostala umirjena, delala je, ko so že vsi drugi odnehali. Vedno nas je vzpodbujala: ''zemlja je za mlade roke,'' govori moja babica.

Proti koncu šolskega leta smo pobirali pridelke za šolsko kuhinjo, si tako večkrat s svojo pridelano zelenjavo popestrili šolski jedilnik.

Med počitnicami je vrt sameval brez otroških rok in njihovih stopal, ki so ničkolikokrat prehodile in pretekle vrtno pot. V novem šolskem letu smo na svoje vrtičke zasejali zeleno gnojeno pšenico, nabrali veliko zdravilnih zelišč in vrt prekrili z jesenskim listjem. Zemlja je bila pripravljena k novemu počitku, pričakujoč novo pomlad.

Vse življenje na zemlji je krog, ki se nenehno spreminja, obnavlja, ponavlja. Skupaj se učimo, da se vsi ljudje in rastline nenehno spreminjamo, iščemo nove poti in možnosti. Se kdo tukaj sprašuje, kje je tukaj otroška igra? Odgovor je: tam, kjer je otroška roka.

Okrog šole imamo tudi veliko parkovnih in sadnih dreves, prostor za igro, ki nas neprestano, v vsakem letnem času,  vabi. Podali smo se v nova raziskovanja in tako začeli združevati vrt z ostalimi življenjskimi prostori. Marija Montessori je dejala: »Noben opis ali podoba v knjigi ne moreta nadomestiti pogleda na resnična drevesa v gozdu in na življenje, ki se odvija pod njimi in okrog njih«.

V aprilu 2016/2017 smo se ob dnevu Zemlje podali tudi v vse ostale življenjske prostore okrog šole. Namen in naš skupni cilj je bil, da tega dne opozorimo na ranljivost in enkratnost planeta, na katerem živimo, za katerega smo dolžni skrbeti vsi. Skupaj z gozdarjem in sadjarjem smo popisali in označili vsa drevesa okrog šole, zasadili novo drevo in začutili zemljo v številnih aktivnostih. Skozi cel šolski dan nam ni manjkalo pozitivne energije, opazovanja, odkrivanja in medsebojne povezanosti z naravo.

   Slika3: Naš eko vrt

V letošnjem šolskem letu smo ob dnevu Zemlje segli še dlje! Spoznavali smo skrivno življenje dreves, drugačen pogled na stare prijatelje. Ustvarili smo učno pot med temi prijatelji, začutili svoje drevo, poskrbeli za svoj vrt in urejenost okolice šole. Na zemlji in v risanki nas je obiskal Mali princ in ugotovili smo, da znamo gledati s srcem. Prepoznali smo, da ima tudi drevo srce. Zopet smo bili hvaležni in bogatejši za vsak tak dan v naravi.

Otroci so našli okrog šole svoja skrivališča. Včasih prisluhnem, kako vdano se igrajo na teh površinah. Takrat se spomnim tistih neprecenljivih starih otroških iger, ki jih otroci v naravi vedno najdejo. Morda bo na našem vrtu in ob naših drevesih ostal delček tega, kar smo imeli otroci nekoč. Vsi se danes strinjamo, da so učni načrti prenatrpani, šolske torbe pretežke… Odrasli imamo toliko avtonomnosti, da če želimo in začutimo, najdemo srečne otroške obraze, ki so včasih takšni, kot da bi bili tam že od nekoč.

Za konec hvaležne in resnične zgodbe! To delo zame ne pomeni novega imena za  šolo, to je stara, a žal velikokrat pozabljena možnost, način življenja za tiste, ki želijo ostati povezani z naravo. Sreča je nekaj, na kar lahko vplivamo sami, je del našega čustvovanja in notranjega sveta. To morajo naši otroci prav gotovo občutiti in spoznati. Pregovor, da sreče ne moreš kupiti, ni iz trte izvit. Je del modrosti človeka in naša odgovornost je, da to modrost predamo naslednji generaciji. Naj še naprej krasijo šole otroške roke, ki znajo delati in se učiti v vseh življenjskih prostorih, z naravo in za naravo!

LITERATURA

1. Marija Thun:  Biološko-dinamična metoda v vrtnarski praksi, Društvo Ajda, Ljubljana 1997

2. Alenka Henigman: Enostavni napotki za ekološko vrtnarjenje, program ŠOLSKI EKOVRTOVI, eBesede, Ljubljana 2014