Ustanova: OŠ Raka

Vrtnarski krožek omogoča učencem neposreden stik z naravo, nudi osnovne izkušnje rokovanja z vrtnarskim orodjem, prstjo in semeni, ki so dragoceni zaklad mnogih generacij. Učenci privzgojijo delovne navade, vztrajnost in zavedanje, da je ekološka pridelava na domačem vrtu najzanesljivejša, saj na svojem vrtu mi odločamo, kako bomo vrtnarili.

1.      UVOD

Delo z zemljo in rastlinami mi je bilo že »položeno v zibelko«, saj sem odraščala v kmečki družini, kjer je na srednje veliki kmetiji živelo osem otrok. Izhajam še iz generacije, kjer smo večino dela opravili ročno, s konji in kasneje tudi manjšim traktorjem. Prav dobro se spominjam zadnje žetve prosa, vezanja snopov in zlaganja v kopice, grabljenja sena in paše živine na travniku. Otroci smo pri vsakem opravilu sodelovali in pomagali staršem. Naučili smo se delo opraviti v pravem času in ga tudi dokončati. Občutek zadovoljstva po opravljenem delu pa je vedno znova pripomogel k vztrajnosti. Tudi šolske obveznosti smo otroci samoumevno opravili po končanem delu. Delo na vrtu mi tudi danes predstavlja veselje in sprostitev, kar izhaja iz pomembnega dogodka iz otroštva. Spominjam se svojega prvega vrtička oz. gredice, ki sem si jo sama izkopala ob živi meji, v bližini domačega čebelnjaka. Nanj sem posadila vrtne jagode in nepopisno vesela sem bila ob pobiranju prvih plodov. Morda sem ravno zato prevzela skrb za šolski vrtiček, saj sem želela to veselje in navdušenje prenesti na šolske otroke. Pogosto sem razmišljala, da je prst pravi čudež. Iz drobnega semena lahko ob pravih pogojih zraste solata, trava, cvetlica ali velikansko drevo.

K sreči se je odnos do domače pridelane hrane (lokalne pridelave) v zadnjem času močno spremenil. Nastajajo šolski vrtovi, ki otrokom približajo tisto, kar je bilo moji generaciji v otroštvu samoumevno.

2.      INTERESNA DEJAVNOST – VRTNARSKI KROŽEK

Prenašati svoje izkušnje na mlade oz. učence ni tako enostavno, a je izjemno lepo delo. Med sodelujočimi so ponavadi otroci, ki imajo radi domače delo na vrtu, a so prisotni tudi tisti, ki niso začutili narave v domačem okolju, zato še nimajo razvitih potrebnih ročnih spretnosti ter občutka za delo s prstjo in rastlinami. Pri že omenjenih opravilih je potrebno vztrajati, delo dokončati, pospraviti orodje in nato potrpežljivo čakati, kdaj bo nekaj vzklilo. To  je tista »dodana vrednost«, ki jo lahko skozi to dejavnost osmislimo. Otroke večkrat povprašam o njihovi pomoči staršem na vrtu in kaj pri njih na vrtu uspeva. Izjemno pomembno je, da starši ali stari starši skupaj z otrokom sadijo, kopljejo, grabijo in seveda pobirajo pridelke. Učence nagovarjam k obdelovanju svoje gredice ali vrtička, za katerega bodo sami v celoti odgovorni.

Letošnje šolsko leto sem že četrto leto mentorica vrtnarskega krožka. Prvo leto sem to dejavnost prevzela v okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala, naslednje leto pa kot sistemizirano interesno dejavnost. Letos krožek obiskujejo predvsem učenci in učenke 6. ter 7. razreda. Tudi učenci iz nižjih razredov bi želeli sodelovati, a je žal optimalno število učencev za praktično delo do 10. Zato se učenci pri praktičnem delu večkrat izmenjujejo. V  programu dela krožka sem načrtovala vsebine, ki so nekako usklajene s potekom šolskega in koledarskega leta, tj. glede na pogoje za vegetacijo in primernost za delo na vrtu. Del našega vrta predstavlja talni vrt, del pa dvignjena greda, ki smo jo skupaj z osnovnim vrtnarskim orodjem pridobili s prijavo na razpis Šolski vrt pod vodstvom Ministrstva za kmetijstvo. Na našem vrtičku smo v začetku pridelovali zelo različne vrtnine (korenček, grah, čebulo, redkvico, solato, radič, rukolo), kar smo ponudili šolski kuhinji kot majhen dodatek za malico učencev. Kasneje smo dodali še več zelišč in začimbnic. Določene rastline smo pustili, da so zacvetele in naredile seme (motovilec, radič, peteršilj). Učenci so tako lahko opazovali spremembe v velikosti rastline, ugotavljali, kakšni so cvet in semena. Vrtnarimo po načelih ekološkega vrtnarjenja z elementi permakulture.

Ko vremenske razmere niso dopuščale dela na vrtu, smo si posevke zgolj ogledovali, opazovali kaljenje rastlin, rast, zorenje. Večkrat smo se sprehodili v naravo, nabrali travniško cvetje in poskrbeli za šopke v prostorih šole. To so bile priložnosti, da sem učence opozorila na lepoto narave, petje ptic, barve jesenskega listja.

Na dan dejavnosti, ko smo izvedli tehniški dan z naslovom Vrnimo učilnice v naravo (medpredmetne povezave), je naš vrt res postal učilnica v naravi. Naše vrtnine smo predstavili ostalim učencem šole, zelišča z vrta pa so lahko poizkusili na obloženih kruhkih s skuto. Ob zaključku smo naredili tudi razstavo jesenskih pridelkov.

 

  Slika 1: Bujno rastoče jagode, česen in motovilec na dvignjeni gredi šolskega vrta

3.      SEMENA SO VEZ S PRETEKLOSTJO IN UPANJE ZA PRIHODNOST – PRIMER DOBRE PRAKSE

V zimskem obdobju, ko vrt počiva, smo v lanskem prednovoletnem času iz recikliranega papirja in semen buče hokaido izdelali eko-voščilnice, ki smo jim priložili vrečko peteršiljevega semena in vse skupaj vložili v pisemca, izdelana iz starih koledarjev. Učenci so ročno zapisali misel, ki je tudi tema mojega prispevka. Dolgo sem namreč razmišljala, kako bi se glasilo voščilo, ki bi odražalo posebnost našega krožka. Misel, da je seme vez s preteklostjo in upanje za prihodnost,lahko veliko pove, če se zavedamo,kako so naše mame in stare mame skrbno pobirale in shranjevale semena v primernem, suhem prostoru, v zavojčkih, kjer sta bili s skrbno pisavo napisani vrsta semena, letnica ipd. Ta semena so dobile od svojih mam ali sosede, ki je določeno sorto priporočila kot dobro, odporno, rodovitno. Tako sem tudi sama z velikim občudovanjem opazovala svojo taščo, ki je pri 88 letih v že uporabljenih pisemskih ovojnicah z okenčki (ponovna raba) shranjevala semena, označena in skrbno zložena v kartonski škatli za čevlje.

  

Slika 2: Eko-voščilnice s priloženimi semeni in praznične dekoracije

Tudi letošnje leto smo izdelali voščilnice, a tokrat iz rebrastega kartona, različnega posušenega materiala (šipki, mačice leske, semena, pomarančne lupine) in priložili v majhno butarico povezane vejice leske. Voščilu smo pripisali pregovor «Kdor ne seje, ta ne žanje«. Želeli smo namreč zaposlene, ki so dobili voščilo vrtnarskega krožka,spomniti na semena iz prejšnjega leta.V predprazničnem času, ko je na tržišču toliko bleščavega okrasja, smo izdelali preprost adventni venec, okrašen s semeni, ter namizne dekoracije iz naravnih materialov.

 

 

Slika 3: Kruhki s skuto in zelišči iz šolskega vrta

Kar nekaj ur krožka smo namenili tudi kuharskim dejavnostim, saj so te spretnosti tesno povezane z vrtom. Znanje osnovnih veščin priprave hrane je danes zelo pomembno, saj se doma zaradi časovnih prihrankov vse preveč uporablja predpripravljena hrana, ki vsebuje veliko soli, aditivov, konzervansov. Učenke so bile nad kuharskimi dejavnostmi še posebej navdušene. Pripravile smo kvašeno testo, oblikovale pleteničke, žemljice, štručke, kuhale puding, pripravile sadno solato, pekle medenjake, palačinke,pripravile kruhke s skuto in z različnimi zdravimi zeliščnimi namazi (drobnjak, peteršilj, čemaž, avokado).

 

4.      ZAKLJUČEK

Delo na vrtu je lahko velika sprostitev pa tudi dobra rekreacija. Učence velikokrat nagovarjam k razvijanju svoje telesne zmogljivosti tudi s prevažanjem samokolnice, nalaganjem zemlje, opletjem grede namesto mame ipd. Poudarjam tudi, da se delo odvija na svežem zraku in zadovoljstvo po dobro opravljenem delu je res tisto pravo zadovoljstvo.

Toliko modrosti je skritih v izboru semen preprostih, kmečkih ljudi ter mnogih generacij, ki so še imeli zdravo kmečko pamet in je bila stopnja samooskrbe skoraj 80%. Sprašujem se, ali je današnje kmetovanje, ki je spodbujeno s subvencijami države in EU, še tisto pravo kmetovanje? V zadnjem trenutku smo se začeli zavedati nevarnosti multinacionalk, ki bi želele imeti popoln monopol nad semeni. Ali vemo, kaj pomeni nadzor nad vrstami semen in hkrati prisila kupovati vsako leto nova semena, ker jih sami ne moremo vzgojiti? Ta semena so hibridna, zato lahko regulirajo svetovno proizvodnjo hrane ter manipulirajo s samooskrbo ljudi po vsem svetu. Nedopustno je, da danes toliko ljudi nima svojih vodnih virov in kupujejo vodo v plastenkah velikih multinacionalk, ki so zakupile njihove naravne vire. Nedopustno je tudi, da je kljub svetovnemu napredku danes toliko ljudi lačnih in otroci umirajo od lakote. Na drugi strani pa naši otroci vsakodnevno zavržejo veliko hrane, saj so navajeni na prav določene okuse (najbrž predpripravljena hrana) in jih že malo drugačen izgled ali način priprave odvrneta. Tudi s pomočjo dejavnosti vrtnarskega krožka lahko počasi spreminjamo že precej utečene prehrambene navade in dodajamo kamenčke v mozaik za osveščanje, saj nam narava ponuja vse potrebno, če le nismo preveč pohlepni in grabežljivi.

5.      LITERATURA

1. Osnovno šolstvo: program. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Spletna izdaja. Pridobljeno: 15. 4. 2018. Dostopno na: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Interesne_dejavnosti_cb.pdf

2. S. B. L., 2014: Multinacionalke ogrožajo družinske kmetije. Pridobljeno: 16. 4. 2018. Dostopno na:https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/multinacionalke-ogrozajo-druzinske-kmetije/344757

3. Šolski ekovrtovi. Inštitut za trajnostni razvoj. Pridobljeno: 16. 4. 2018. Dostopno na:http://www.itr.si/projekti/sev/opis