Pri okoljskih aktivnostih vedno in povsod štejejo dejanja. Koraki. Trud. Zaposleni v  vzgoji in izobraževanju se zahtevne naloge osveščanja o okoljski problematiki večinoma lotevamo zelo odgovorno in z mislijo na to, kakšne "odtise" bodo dejavnosti, ki jih načrtujemo, pustili v učencih ali malčkih, ki so nam zaupani.

Na OŠ Poljane nad Škofjo Loko smo idejo za dejavnost v sklopu Ekobranja za ekoživljenje začeli razvijati prav pri prej omenjenem "odtisu". Želeli smo, da postane in ostane del otrok. Skupaj smo prišli do ugotovitve, da nekoga lahko najbolje razumemo tedaj, ko stopimo v njegove čevlje. Ko ga začutimo in se vanj skušamo vživeti. Temu pravimo tudi empatija. Sem in tja skočimo v čevlje sošolca, sodelavca ali družinskega člana, manj pogosto v šape hišnega ljubljenčka, najmanj pogosto pa svoje čevlje sezujemo z namenom, da bi začutili korenine rastlin. 

S slikanico S. Silversteina Drevo ima srce smo za en dan zamenjali svoje s plastiko prevlečene čevlje z razvejanimi koreninami starega hrasta. Z   odličnimi minimalističnimi ilustracijami in zelo preprostim besedilom, ki smo ga lahko diferencirali za skupine otrok različnih starosti in zanimanj, smo dobili vpogled v vesoljno radodarnost Narave in pohlepen značaj značilen za človeško bitje. Ta na koncu zgodbe pravzaprav ne potrebuje ničesar drugega kot miren kotiček za razmišljanje in napajanje svoje duše z mirom in tišino. Žal prav ta ista duša na svojem popotovanju od otroštva do modrosti do zadnjega koščka izkoristi pripravljenost narave. Vse dokler v opustošenju, ki ga je povzročil, ne ostane popolnoma sam.

Ob zgodbi so otroci razmišljali o odnosu človeka do narave, o tem, na kakšne načine lahko naravi prisluhnemo, jo začutimo, o tem, kaj jim narava pomeni in kje v naravi najbolje začutijo sami sebe.

Po  razmišljanju smo se odpravili v bližnji gozd. Vsak otrok si je izbral eno drevo in za deset minut skušal vživeti vanj. Najprej so si otroci izbrali vsak svoje drevo in ga skušali v minuti čim bolje začutiti. Zasidrali so  svoje korenine in posnemali v rahlo vetrovnem dnevu, v težkih zaplatah snega, ki ležijo na njegovih vejah, v poganjanju prvih lističev in v gostovanju veveričje družine v svoji krošnji. Otroci so dodajali svoje ideje in se glasno spraševali, kako bi se počutili kot drevo, ki ga  posekajo, mu upogibajo veje ali ga posipajo s strupenimi praški. O občutkih ob vživljanju v drevo smo se večkrat pogovarjali. 

Za drugo dejavnost so otroci v šolski knjižnici na eko poličkah poiskali zgodbo, ki  so jo doma glasno prebrali izbranemu drevesu v bližnjem gozdu. Nekateri so namesto gozda izbrali kar domači sadovnjak z najljubšo hruško. Ob drevesu so preživeli bralne minute, nato pa skozi likovno dejavnost skušali poustvariti, kako se je drevo počutilo ob poslušanju zgodbe.

Likovne izdelke so učenci ustvarili na papirnate metulje, ki smo jih mentorice sestavile v metuljaste krogle in jih obesile na drevesa v šolskem parku. Kot simbol, da z dobrimi dejanji skupaj ustvarjamo boljši svet. Za živali, za rastline in posledično seveda drug za drugega. 

Če se bomo znali svoje čevlje sem in  tja zamenjati za šape, korenine, čebulice in peruti, bomo po svetu vsi skupaj stopali z lažjim korakom. In prav vživljanje je morda prvi korak na poti do boljšega sveta, kjer bomo svoj košček tišine na starost uživali pod najljubšim drevesom svoje mladosti.