Tretji petek v novembru že nekaj let zapored poteka vseslovenski projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. Letos smo ta dan na naši šoli obogatili tako, da smo organizirali naravoslovni dan za vse učence šole. Ker na šoli poteka projekt botrstvo, so se med seboj družili starejši in mlajši učenci.
NARAVOSLOVNI DAN
Že nekaj let zapored v Sloveniji poteka projekt Tradicionalni slovenski zajtrk in z njim povezane aktivnosti. Na naši šoli dajemo ta dan velik poudarek slovenski hrani, predvsem lokalni. Učence ozaveščamo, kje v svojem okolju lahko kupijo doma pridelano sadje in zelenjavo, mleko in mlečne izdelke, med in ostala živila, ki dobro vplivajo na zdravje. Na ta dan običajno pripravimo različna predavanja o tem, kako lahko sami poskrbimo za lastno oskrbo s sadjem in zelenjavo. Letos pa smo se usmerili predvsem na zdravo hrano.
Tretji petek v novembru, torej na dan, ko
poteka vseslovenski projekt Tradicionalni slovenski zajtrk in dan slovenske
hrane, smo imeli naravoslovni dan za vse učence šole. Poleg zajtrka so se
izvajale tudi učne vsebine in vzporedne aktivnosti za vse učence.
Ob pol osmih zjutraj so se vsi učenci
zbrali v šolski telovadnici. Po pozdravnem nagovoru gospoda ravnatelja smo vsi
zapeli Slakovo pesem Čebelar. Sledil je odhod v učilnice, kjer smo imeli
zajtrk.
Na naši šoli že nekaj let poteka projekt
Botrstvo, kar pomeni, da vsak prvošolec dobi svojega botra – učenca 7. razreda.
Botri spremljajo svoje varovance do 3. razreda. Botri in njihovi varovanci se
srečujejo na skupnih dejavnostih in zato so se združili tudi na tradicionalnem
slovenskem zajtrku.
»Zdrav kruh«
V 2. razredu, kjer poučujem, so učencem
botri osmošolci. Starejši učenci so pri zajtrku mlajšim učencem pomagali pri
mazanju masla in medu na kruh in pri nalivanju mleka. Med zajtrkom so imeli
priložnost poklepetati in si povedati kakšne zanimive dogodivščine. Po
zajtrku so sledile dejavnosti. Drugošolci so odšli v telovadnico na spoznavanje
afriških plesov, osmošolci pa so med tem pripravljali kvašene rogljičke zase in
za svoje varovance. Po tej dejavnosti so se drugošolci vrnili v razred,
osmošolci pa so odšli spoznavat afriške plese. Med tem časom, ko osmošolcev ni
bilo, so drugošolci zanje pripravljali prav poseben kruh. Preden smo začeli s
peko, smo se pogovarjali o tem, kakšne vrste kruha vse poznamo. Učenci so znali
našteti veliko vrst kruha. Razložila sem jim, da peki, da ohranjajo kruh dlje
časa svež, dodajajo v testo razne emulgatorje, torej umetne snovi, ki
ohranjajo svežino. Povedala sem jim, da lahko spečemo tudi kruh brez dodanih
emulgatorjev, ki ni samo dober, ampak tudi dobro vpliva na naše zdravje. Da je
kruh dober za zdravje, mu moramo dodati »zdrave« sestavine. Tako smo za peko
namesto pšenične moke uporabili pirino moko, namesto kvasa pa vinski kamen. Med
moko smo zamešali začimbe: timijan, origano in kurkumo, kar je dalo kruhu
poseben okus, odlično pa je bilo tudi za prebavo. V testo smo, da bi bil
kruh bolj voljan, dodali tudi nekaj žlic olivnega olja.
Učenci
so delali po skupinah. Delo v skupini so si razdelili. Ko je bilo testo
zgneteno, smo ga dali peč. Po vnetem mešenju in pripravi kruha, je bilo
potrebno pospraviti prostor in ga pripraviti za prihod botrov, ki so se vrnili
s polnimi pladnji sveže pečenih rogljičkov. Razložili so nam, kako so jih
pripravili, drugošolci pa so osmošolcem povedali, kako so pekli svoj kruh.
Iskali smo podobnosti in razlike v pripravi obeh pekovskih izdelkov. Učenci so
skupaj ugotovili, da je kruh drugošolcev glede na sestavine bolj zdrav kot
rogljički, zato so ga poimenovali kar »zdrav kruh«.
Zgodba o kameni juhi
Ko smo se vsi skupaj
najedli rogljičkov, smo poslušali Zgodbo o kameni juhi, ki jo je prebrala
osmošolka. Zgodba govori o tem, kako je popotnik, ki je po dolgi in naporni
poti povsem sestradan prispel do neke vasi, pri vaščanih zaman prosil za kakšen
kos hrane. Zaradi suše je hrane v vasi primanjkovalo, zato je vaščani niso
želeli deliti. Popotnik se je nazadnje ustavil pred kočo, kjer je živela
starejša ženica. Tudi ona mu ni mogla ničesar ponuditi, zato jo je prosil za
posodo, v katero bi lahko skuhal juho iz jušnega kamna. Ženica mu je z
zanimanjem prinesla lonec, poln vode ter leseno kuhalnico. Popotnik je zakuril
ogenj, iz žepa pa potegnil kamen in ga vrgel v lonec z vodo. Ko je nekaj časa
juho dobro mešal, je na glas razmišljal: »Mmm, tole bo prav okusna juha, le še
malo soli in popra manjka.« Ženica je takoj prinesla sol, poper in še
nekaj začimb po vrhu. Ni si mogla misliti, da se prav zares lahko skuha juha iz
jušnega kamna. Kmalu je k popotniku in ženici radovedno pristopilo še nekaj
drugih vaščanov. Tudi njim se je zdela juha iz jušnega kamna nadvse imenitna
zadeva, prav vsak si jo je želel okusiti. Popotnik je vrelo juho previdno
okusil in navdušeno vzkliknil: »Zares je odlična ta juha! Le še kakšen kos
zelenjave z vrta dodamo ali žito z bližnjega polja, pa bo juha popolna.«
Vaščani so v hipu prinesli različne kose zelenjave, zelišč, zdrob in celo nekaj
ostankov od kosila. Prav vsak si je želel sodelovati pri kuhanju takšne
izvrstne juhe, ki je doslej še niso poznali. Ko je bila juha skuhana, so si jo
med seboj z veseljem razdelili in se ravno prav najedli. Juhe kar niso mogli
prehvaliti, tako jim je šla v slast. Strinjali so se, da je juha, v katero vsak
nekaj prispeva in začini z lepimi mislimi, če posebej dobra. Še ves dan so se
dobre volje družili in kramljali med seboj. Jušni kamen pa so shranili kot
dragocen spomin in ga še mnogokrat uporabili pri družabnem kuhanju juhe.
Učenci so hitro
ugotovili, da je sporočilo zgodbe pomen medsebojnega povezovanja in sodelovanja
ter kako lahko vsak posameznik doprinese k skupnemu dobremu. Zato smo se tudi
mi odločili, da skupaj pripravimo nekaj dobrega – sadno solato. Starejši učenci
so rezali sadje, mlajši pa so ga delili v skodelice. Prav veselje jih je bilo
gledati pri medsebojnem sodelovanju. Na koncu so se skupaj posladkali.
Ker so bili želodčki že
pošteno polni, so se šli vsi skupaj razmigat na šolsko igrišče. Fantje so
igrali nogomet, dekleta pa so se šla igro med dvema ognjema. Po odmoru so se
vrnili v učilnico. Poskusili so še »zdrav kruh«. Po gibanju na svežem zraku jim
je prav pošteno teknil. Vsi so ga pohvalili.
Skupni naravoslovni dan
smo zaključili z mislimi učencev o tem, kaj so se novega naučili in kaj so
pridobili. Tako starejši kot mlajši učenci so bili mnenja, da bi tak
naravoslovni dan morali večkrat ponoviti.