V skupini otrok starih 2 do 3 leta smo ob obisku vrta v jesensko- zimskem času na ohrovtu opazili zeleno črne gosenice. Opazovali smo jih več dni zapored, ko pa je vreme postalo zelo mrzlo, smo tri gosenice odnesli v igralnico, kjer smo skrbeli zanje.

Gosenice so se po nekaj dneh umirile in kmalu naredile bube. Sprva so bile vse bube zelene s črnimi pikicami, kasneje je ena postala temnorjava.

V času, ko so gosenice mirovale, smo izvajali različne dejavnosti:

-          - opazovanje bube z lupo,

-          - branje in pripovedovanje pravljice Zelo lačna gosenica,

-          - pogovori in iskanje informacij o metuljih v enciklopedijah, revijah, na internetu- skupaj z vzgojiteljem,

-          - prstne igre (Biba leze),

-          - povezava pravljice na temo Zdrava hrana,

-          - likovne dejavnosti na temo (lepljenje gosenice, slikanje, risanje metulja, risanje po doživetju…),

-          - gibalne dejavnosti na temo (gibanje gosenice, metulja ob glasbi),

-          - petje pesmi o gosenici in metulju ter spremljava z orffovimi instrumenti,izmišljarije,

-          - povezava pravljice z matematičnimi dejavnostmi (zaporedje dogodkov- dnevi v tednu, življenjski krog živali, utrjevanje barv, štetje…).

V začetku marca so otroci ugotovili, da je ena buba postala bela in da se je odprla. Druga buba je bila še vedno zelena in če so se je otroci narahlo dotaknili, je malo pomigala.

V času kosila smo na oknu zagledali belo- rumenega metulja s črnimi pikami in ugotovili, da je buba zato bela oz. prozorna. V enciklopediji smo ugotovili, da je to kapusov belin in da so gosenice pravzaprav škodljive, ker grizejo zelje ali ohrovt ter ostale kapusnice.

Otroci so ugotavljali, kako se metulj prehranjuje in v povezavi iz pravljice, smo mu pripravili nekaj hrane (jabolko, pomarančo, kolaček, sir, košček klobase). Ugotovili so, da to ni metuljeva hrana, zato smo ga nekega sončnega dne spustili na svobodo.

Iz zadnje gosenice se je razvil metulj v času zaprtja vrtca. Ko smo se v maju spet vrnili v našo igralnico, smo ga našli na tleh pred vrati na teraso. Pogovorili smo se, da metulj ni imel hrane in da ni mogel na prostost, zato je umrl. Odnesli smo ga na vrt in ga prekrili s travo, listki in rožicami.

Čeprav niso otroci videli zaleženih jajčec, so lahko opazovali razvoj in življenjski krog  metulja- kapusovega belina.